Odklop
: Blog
Televizija, računalniki, pametni telefoni, internet imajo veliko vlogo v naših življenjih. Pri nekaterih tudi prevladujočo. Današnje službe zahtevajo od ljudi veliko sedenja in dela za računalnikom. Še delo zdravnikov se počasi in postopno reducira na pisanje diagnoz in poročil. Živimo namreč v digitalni dobi.
Ali poznate koga, ki ne uporablja pametnega telefona? Že majhen otrok hitro ugotoviti, da si želi svoj telefon. Seveda, saj je obdan s starši in starejšimi vrstniki, ki jih vidi s telefoni pred obrazom. Zakaj ga ne bi imel še on na razdalji svoje roke, si misli.
Takoj ko ozavestimo to sliko, se lahko začnejo preizpraševanja glede našega lastnega odnosa do pametnega telefona, ki vse bolj vdira v naš tok misli in jih drži pod svojo kontrolo. Ves čas je z nami, uporabljamo ga kadarkoli in kjerkoli. E-pošta, sporočila, socialna omrežja .. postopno privajanje, pregledovanje, fotkanje, pisanje, branje ... Preko socialnih omrežjih hitro prihajamo v stik z različnimi področji vsebin, ki nas zanimajo in se na ta način oborožimo z novimi znanji ali pa zopet, z novimi vprašanji za nadaljnje raziskovanje. Super! A na drugi strani, se ob gledanju fotografij drugih, jasnih zapisov svojih misli tretjih, soočamo z notranjimi stanji, ki nam govorijo: ‘’Ti se pa ne čutiš tako srečnega, ti pa ne zmoreš napisati tako dobrega članka, ti pa ne boš nikoli šla tja na tisti konec sveta,...’’Še en način preko katerega pridemo v stik s svojimi negativnimi stanji. Ljubosumjem, osamljenostjo, nevrednostjo, nizkim samo spoštovanjem itd. S stanji, ki jih ima vsak v sebi. Eni bolj, drugi manj, eni večkrat drugi manjkrat. Vse kar doživljamo negativno je le opozorilo, da nekaj izboljšamo. Ampak, da se izpostavljamo temu dnevno in ta stanja na ta način hranimo, tu pa morda lahko pridemo do lastne meje. Do vzpostavitve odnosa. Do zavedanja pomembnosti vzpostavitve osebnega nadzora nad nepomembnimi informacijami, ki lahko negativno vplivajo na našo samopodobo in izgubo stika z pozitivnimi občutji.
Raziskava dokazuje, da se z večanjem uporabe mobilnih telefonov, veča tudi anksioznost pri ljudeh. Depresija in anksioznost postajata običajni spremljevalki mnogih ljudi. Želimo razumeti. Najprej pri sebi. Morda iz strahu. Znanost pravi, da sta v porastu na globalni ravni. Kar nas zopet kar precej notranje splaši, a hkrati istočasno občutimo upor proti tema dvema stanjema. V smislu: “Tega si pa ne bomo dovolili”. Premagati ali vsaj obvladovati stres postaja največji izziv modernega tempa življenja.
Ta podatek in lastno občutenje naj vzpodbudi akcijo, da doma telefon pospravimo na nevidno mesto, da se ne pogovarjamo z osebo nasproti nas s telefonom v svoji roki, da nas otroci čim manjkrat vidijo s telefonom pred obrazom, da si rečemo: ‘‘Pejt že dol iz FB-ja’’ in nehamo brezciljno scrollat. Sedaj nam je že malo nerodno gledat v telefon, če smo na avtobusu. Dejansko imamo obraten občutek, da bomo nekaj lepega zamudili, če bomo gledali v telefon. Raziskave namreč kažejo, da imajo ljudje, ki so ves čas priklopljeni, občutek, da bodo nekaj zamudili. Ta pojav se imenuje Fear of missing out ali FoMo.
Pametni telefoni nam omogočajo, da smo v neprenehnem stiku s svojo socialno in profesionalno mrežo ljudi. Rezultat tega je lahko kompulzivno pogledovanje na telefon, da preverimo nove objave na socialnih omrežjih, sporočila ali e-maile. Rezultat tega je lahko notranji strah, da ne bi zamudili neke priložnosti. Pa jo imamo. Eno obliko anksioznosti. Pa smo. Še en korak dlje od sebe.
Zavedajmo se odnosa, ki ga imamo s svojim telefonom ter na drugi strani vzpostavljajmo ravnovesje. In, če smo večino časa priklopljeni, dejmo se občasno tudi odklopit. Zakaj? Za zdravje.
Ali poznate koga, ki ne uporablja pametnega telefona? Že majhen otrok hitro ugotoviti, da si želi svoj telefon. Seveda, saj je obdan s starši in starejšimi vrstniki, ki jih vidi s telefoni pred obrazom. Zakaj ga ne bi imel še on na razdalji svoje roke, si misli.
Takoj ko ozavestimo to sliko, se lahko začnejo preizpraševanja glede našega lastnega odnosa do pametnega telefona, ki vse bolj vdira v naš tok misli in jih drži pod svojo kontrolo. Ves čas je z nami, uporabljamo ga kadarkoli in kjerkoli. E-pošta, sporočila, socialna omrežja .. postopno privajanje, pregledovanje, fotkanje, pisanje, branje ... Preko socialnih omrežjih hitro prihajamo v stik z različnimi področji vsebin, ki nas zanimajo in se na ta način oborožimo z novimi znanji ali pa zopet, z novimi vprašanji za nadaljnje raziskovanje. Super! A na drugi strani, se ob gledanju fotografij drugih, jasnih zapisov svojih misli tretjih, soočamo z notranjimi stanji, ki nam govorijo: ‘’Ti se pa ne čutiš tako srečnega, ti pa ne zmoreš napisati tako dobrega članka, ti pa ne boš nikoli šla tja na tisti konec sveta,...’’Še en način preko katerega pridemo v stik s svojimi negativnimi stanji. Ljubosumjem, osamljenostjo, nevrednostjo, nizkim samo spoštovanjem itd. S stanji, ki jih ima vsak v sebi. Eni bolj, drugi manj, eni večkrat drugi manjkrat. Vse kar doživljamo negativno je le opozorilo, da nekaj izboljšamo. Ampak, da se izpostavljamo temu dnevno in ta stanja na ta način hranimo, tu pa morda lahko pridemo do lastne meje. Do vzpostavitve odnosa. Do zavedanja pomembnosti vzpostavitve osebnega nadzora nad nepomembnimi informacijami, ki lahko negativno vplivajo na našo samopodobo in izgubo stika z pozitivnimi občutji.
Raziskava dokazuje, da se z večanjem uporabe mobilnih telefonov, veča tudi anksioznost pri ljudeh. Depresija in anksioznost postajata običajni spremljevalki mnogih ljudi. Želimo razumeti. Najprej pri sebi. Morda iz strahu. Znanost pravi, da sta v porastu na globalni ravni. Kar nas zopet kar precej notranje splaši, a hkrati istočasno občutimo upor proti tema dvema stanjema. V smislu: “Tega si pa ne bomo dovolili”. Premagati ali vsaj obvladovati stres postaja največji izziv modernega tempa življenja.
Ta podatek in lastno občutenje naj vzpodbudi akcijo, da doma telefon pospravimo na nevidno mesto, da se ne pogovarjamo z osebo nasproti nas s telefonom v svoji roki, da nas otroci čim manjkrat vidijo s telefonom pred obrazom, da si rečemo: ‘‘Pejt že dol iz FB-ja’’ in nehamo brezciljno scrollat. Sedaj nam je že malo nerodno gledat v telefon, če smo na avtobusu. Dejansko imamo obraten občutek, da bomo nekaj lepega zamudili, če bomo gledali v telefon. Raziskave namreč kažejo, da imajo ljudje, ki so ves čas priklopljeni, občutek, da bodo nekaj zamudili. Ta pojav se imenuje Fear of missing out ali FoMo.
Pametni telefoni nam omogočajo, da smo v neprenehnem stiku s svojo socialno in profesionalno mrežo ljudi. Rezultat tega je lahko kompulzivno pogledovanje na telefon, da preverimo nove objave na socialnih omrežjih, sporočila ali e-maile. Rezultat tega je lahko notranji strah, da ne bi zamudili neke priložnosti. Pa jo imamo. Eno obliko anksioznosti. Pa smo. Še en korak dlje od sebe.
Zavedajmo se odnosa, ki ga imamo s svojim telefonom ter na drugi strani vzpostavljajmo ravnovesje. In, če smo večino časa priklopljeni, dejmo se občasno tudi odklopit. Zakaj? Za zdravje.